Donosnost ne raste takrat, ko se več tvega, ampak takrat, ko se manj pušča na mizi.
Večina ljudi besedo donosnost še vedno povezuje predvsem z izbiro prave delnice, sklada ali kriptovalute. V praksi pa se premoženje najpogosteje poveča zaradi precej manj bleščečih potez, ki imajo eno skupno lastnost, izboljšajo razmerje med donosom in tveganjem. Kdor želi razumeti, kako izboljšati donosnost, mora zato najprej pogledati, kje portfelj realno pušča denar. Pogosto to niso napačne investicije, temveč slaba montaža finančnega načrta, toplotni mostovi v stroških, kondenz v obliki provizij in davkov ter manjkajoče dilatacije med cilji, časovnim horizontom in likvidnostjo.
Donosnost se začne pri merjenju, ne pri nakupu
Najpogostejša napaka je spremljanje donosnosti brez konteksta. Portfelj lahko zraste za 8 odstotkov, a če primerljiv uravnotežen indeks v istem obdobju zraste za 12 odstotkov, je razlika strošek priložnosti. Še pomembneje je, koliko tveganja je bilo sprejetega za ta rezultat. Standard v industriji je primerjava z referenčnim indeksom in ocena volatilnosti, pri bolj naprednih vlagateljih tudi pogled na Sharpeov količnik, kjer se donos primerja s tveganjem in netvegano obrestno mero. Banka Slovenije in ECB redno objavljata podatke o obrestnih merah in razmerah na trgih, ki pomagajo razumeti, ali portfelj ustvarja premijo ali le sledi splošnemu vetru v jadra.
V praksi se pogosto zgodi, da vlagatelj kupi mešanico skladov, nekaj posameznih delnic in ob tem ohranja večji znesek na transakcijskem računu. Na papirju je to razpršenost, realno pa je to portfelj brez nosilnosti, ker nihče ne meri, kateri deli ustvarjajo dodano vrednost in kateri so zgolj balast. Ko se enkrat začne meriti donosnost po posameznih segmentih, se praviloma pokaže, da je največja rezerva v stroških, strukturi in disciplini.
Stroški so toplotni mostovi portfelja
Pri nepremičninah je toplotni most tisti detajl, ki razveljavi trud dobre izolacije. V osebnih financah isto naredijo stroški. Razlika med 0,2 odstotka in 1,8 odstotka letnih stroškov upravljanja se na kratkih intervalih zdi majhna, na dolgi rok pa lahko bistveno zniža končni izkupiček, še posebej pri rednem mesečnem investiranju. Pri tem ni treba navajati senzacionalnih številk, dovolj je pogledati osnovo obrestno obrestnega računa. Strošek se obračunava vsako leto, torej se z leti ne zmanjšuje, ampak postaja dražji, ker se obračunava na vedno večjo osnovo.
Tipičen scenarij iz prakse je vlagatelj, ki se odloči za naložbeno zavarovanje, ker združuje varčevanje in zaščito. Čez nekaj let ugotovi, da je donosnost pod pričakovanji, a je izstop drag zaradi odkupnih stroškov in strukture premij. Produkt ni nujno napačen, vendar je pogosto slabo montiran za cilj, ki bi ga ceneje in pregledneje dosegli z ločenim zavarovanjem in investiranjem v stroškovno učinkovite instrumente. Če je cilj izboljšati donosnost, so nizki stroški ena redkih skoraj zagotovljenih izboljšav, ker ne zahtevajo ugibanja o prihodnjih gibanjih trga.
Preberite tudi: Kako izračunati donosnost najema in se izogniti dragim iluzijam
Diverzifikacija brez podvajanja, dilatacije med razredi naložb
Diverzifikacija je koristna le, če posamezni deli portfelja res delujejo drugače. Pogosto se zgodi, da portfelj vsebuje več skladov, ki imajo zelo podobne največje pozicije. Na videz je razpršen, v resnici pa je koncentriran v istih sektorjih in regijah. Takšna struktura ima slabo nosilnost ob stresu, ker korelacije v krizah pogosto zrastejo. Če se želi dolgoročno izboljšati donosnost, je smiselno uvesti jasne dilatacije med razredi naložb, globalne delnice, kakovostne obveznice, po potrebi del realnih sredstev, in to na način, da se prekrivanja zmanjšajo.
V slovenskih portfeljih se pogosto pojavi še ena specifičnost, domača pristranskost. Prevelik delež domačih delnic ali lokalnih nepremičnin poveča tveganje, ker je premoženje vezano na isto gospodarstvo, isto davčno okolje in pogosto celo na isti vir prihodkov. To ni strateška diverzifikacija, temveč koncentracija, ki se običajno pokaže šele, ko pride do padca v panogi ali cikličnega ohlajanja.
Rebalansiranje je kondenz, ki ga je treba obvladati
Trgi se gibljejo, portfelj se razteza. Če se delniški del močno podraži, postane portfelj tveganj bolj izpostavljen, kot je bilo načrtovano. Če se obvezniški del poveča, se portfelj lahko preveč umiri in izgubi rastni potencial. Rebalansiranje je proces, ki preprečuje, da bi se pojavila vlaga v kotih, ki je sprva nevidna, kasneje pa poškoduje celotno konstrukcijo. Pri tem je ključna disciplina. Vlagatelji pogosto rebalansirajo intuitivno, kupujejo, ko je dobro, in prodajajo, ko je slabo. Sistematičen pristop, enkrat ali dvakrat letno ali ob odstopanjih, zmanjša tveganje, da bi se donosnost poslabšala zaradi čustvenih odločitev.
V praksi se pogosto zgodi, da vlagatelj po močnem borznem letu poveča izpostavljenost delnicam, ker želi ujeti trend. Nato pride korekcija, portfelj pade bolj, kot je psihološko sprejemljivo, in vlagatelj proda ob nepravem času. Donosnost ni uničena zaradi trga, temveč zaradi slabe montaže vedenjskega dela načrta. Rebalansiranje deluje kot varovalo, ki ohranja profil tveganja v mejah, ki jih vlagatelj dejansko zmore.
Več o tem: Kako zmanjšati davčno obremenitev brez tveganih trikov in dragih napak
Davki in čas prodaje sta pogosto spregledana vzvoda
Kako izboljšati donosnost v Sloveniji je v praksi pogosto tudi vprašanje, kako zmanjšati neto odlive. Davčna obravnava kapitalskih dobičkov je odvisna od obdobja imetništva in vrste naložb, zato je čas prodaje lahko enako pomemben kot izbira naložbe. Pametno načrtovanje prodaj, upoštevanje rokov in previdnost pri pogostem trgovanju lahko izboljšajo neto donos, ne da bi se povečalo tržno tveganje. Smiselno je upoštevati uradne informacije Finančne uprave in veljavno zakonodajo, saj se pravila spreminjajo, še posebej pri obravnavi finančnih instrumentov in obdavčitvi dobičkov.
Pogost scenarij je prodaja z dobičkom tik pred iztekom ugodnejšega davčnega obdobja, ker vlagatelj potrebuje likvidnost ali želi preiti v drugo naložbo. Če alternativa ni bistveno boljša, je lahko takšna menjava čista izguba zaradi davka in stroškov transakcije. Na drugi strani se lahko pri naložbah z izgubo pojavi priložnost za davčno optimizacijo, vendar mora biti izvedena premišljeno in zakonito, brez umetnih konstrukcij, ki ne zdržijo nadzora.
Likvidnostni sklad je temelj, brez katerega donosnost nima smisla
Nižja donosnost je pogosto cena za napačno postavljeno likvidnost. Če gospodinjstvo nima zadostne rezerve in mora ob prvi večji izredni situaciji prodati naložbe, se tveganje realizira ob nepravem času. Rezultat je prisilna prodaja pri padcih in izguba prihodnje rasti. Likvidnostna rezerva ima zato funkcijo konstrukcijskega elementa, ki prepreči razpoke. Ko je ta del urejen, lahko preostanek portfelja dela dolgoročno, kar je osnovni pogoj za višjo pričakovano donosnost.
Ko se izboljša proces, se izboljša tudi donos
Resnični preskok se zgodi, ko se vlagatelj ne osredotoča na lovljenje zmagovalcev, temveč na robusten sistem. Nizki stroški, smiselna diverzifikacija brez podvajanja, disciplinsko rebalansiranje, davčno načrtovanje in pravilno postavljena likvidnost so elementi, ki v praksi najpogosteje odločajo, ali bo donosnost nadpovprečna ali povprečna. Trgi bodo vedno nihali, to ni spremenljivka, ki bi jo bilo mogoče nadzirati. Nadzira pa se lahko konstrukcija portfelja in kakovost odločitev.
Najbolj uporabna misel za konec je preprosta in operativna. Če je treba izbrati eno stvar, ki jo je mogoče urediti že ta teden, naj bo to pregled stroškov in pregled prekrivanj v portfelju, ker sta to točki, kjer donosnost pogosto uhaja neopazno in vsak dan. Ko se enkrat zaprejo toplotni mostovi, postane tudi rast precej bolj predvidljiva.
